Kolektivnost, komunikacija in rahlo nespodobni voajerizem

KOLEKTIVA so Vesna Bukovec, Lada Cerar in Metka Zupanič kadar ustvarjajo skupaj, to pa počno, ob samostojnih karierah, že več kot desetletje. Kolektivnost je bila skrita že v temi projekta Slovenija Srbija 1 : 1 (2001), pri katerem sta sodelovali le Cerar in Zupanič. V tistem konfliktnem času je nogometna tekma za evropske kvalifikacije z instalacijo v galeriji postala simbol sovraštva, jeze in solz Balkana. Kot na tekmi in v življenju, tudi v galeriji zmagovalca ni bilo.

Projekt je bodočo KOLEKTIVO že vpisoval v interdisciplinarno polje umetnosti, družbenih ved in celo statistike. Uvrstil jo je v okvire relacijske umetnosti, ki jo je leta 1998 Nicolas Bourriaud definiral takole:” Celota umetniških praks, ki imajo za teoretično in praktično izhodišče bolj kot avtonomen in izključujoč prostor celoto človeških razmerij in njihov družbeni kontekst.”[1]

Prvi projekt vseh treh avtoric se je zgodil dve leti kasneje v Parku zavedanja o okolju v Atenah, v času 11. Bienala mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja. RENTaTENT (2003), ki je na razstavi dokumentiran z originalnimi materiali, je bil prvotno javna akcija, v kateri so umetnice na veliki razstavi sodobne umetnosti nudile brezplačen najem šotorov za utrujene obiskovalce in jim poleg počivališča podarile tudi opremo za preživetje bienala: dezodorant, kremo za sončenje in šampon. Akcija je znova temeljila na komunikaciji, a soigralci so poznali pravila sveta umetnosti. Iz zunanjega sveta je bil posvojen princip delovanja, ki je pervertiral turistično-marketinško logiko in jo ponujal brezplačno, morda tudi kot kritiko velikih McDonald’s prireditev.

Na povabilo nottinghamske umetniške skupine YOLK je nastalo prvo pomembno video delo opusa KOLEKTIVE, odličnih devet minut trajajoči voajerizem First Impression (Na prvi pogled, 2004). Umetnice gledajo, ocenjujejo, izjavljajo. Okvir umetnosti olajša občutek nespodobnosti. Za njimi vajo ponavljamo gledalci. Uživamo, ko ocenjujemo pravilnost izjav, in kukamo v privatnost neznancev. Prav tako uživamo ob Hiteti ali biti temeljit? (2004), kjer spet presežemo spone bontona in se posmehnemo nottinghamčanom, ki se trudijo prebrati stavek v jeziku, za katerega še niso slišali. Nekateri pri tem početju hitijo, drugi so bolj temeljiti, za trenutek pa slovenski gledalci v bitki z Angleži vodimo 1:0.

Umetnik je? je istega leta pokazal kako si umetnika predstavlja občinstvo. Čeprav se je ukvarjala tudi s svojo podobo KOLEKTIVA, ni želela biti samozadostna in je pri postavitvi galerijo obrnila navzven, v prostor. Podobe umetnikov z napisi stereotipnih izjav o svoji poklicanosti je vrgla v zobe javnosti in se odrešila storjenega greha. Dve leti kasneje je nastal enako zanimiv projekt, a z boljšimi produkcijskimi možnostmi, ki jih je nudil graški Kunsthaus. KOLEKTIVA je v Visions (Vizije, 2006) meščane povabila k pisanju kratke zgodbe o umetninah v Kunsthausu. Če so v prejšnjem projektu raziskovale stereotipe o umetnikih, so tokrat njihovo ključno lastnost – kreativnost – iskale pri publiki. Najboljše zgodbe, ki so prispele na natečaj, so izšle v trojezični knjižici, tri zmagovalke pa je s pomočjo videoposnetka pripovedoval najeti govorec. V okvir istega projekta sodijo tudi tri skulpture – makete nastale po najboljših pripovedih.

KOLEKTIVA redko ustvarja objekte in kot se za socialno skulpturo spodobi, s pomočjo jezika, misli, dejanj in objektov skuša dosegati spremembe v družbi. Primer so lahko (Ne)vidne sledi (2009), ki so na Ptuju opozarjale na konzumerizem in arheološke najdbe. Tudi privlačna skulptura iz žlebnih cevi Izgubljeno v komunikaciji (2010), v živih barvah kriči o težavah s posredovanjem želenega.

Podobno učinkujejo variacije projekta Special Place in the City (Posebni prostori v mestu), ki se v različnih medijih in na raznolike načine v mestih Evrope udejanja že od leta 2004. Začelo se je z željo po spoznavanju skritih intimnih kotičkov v mestu in preraslo v platformo zgodb, ljudi in krajev, ki raziskujejo razmerja med posameznikom in njegovim intimnim odnosom do javnega prostora. Znova je tu dovoljeni voajerizem, ki spodbuja samoprimerjavo gledalca s sodelujočim posameznikom in k razmisleku o drugih, sebi in javnih prostorih, ki v zadnjih letih hitro izginjajo. Special Place in the City je dokumentacija, alternativni turistični vodič ali pa dokument, ki bo ostal, ko nam bo sistem odvzel možnost posebnega kotička.

V osmih letih je KOLEKTIVA projekt izvedla v Nottinghamu, Gradcu, Sarajevu – tu so umetnice zožile izbor posameznikov in se osredotočile na izvajalce mestnih storitev –  pa v Zagrebu, kjer je bil medij zgodb svetovni splet, Ljubljani, tukaj so k sodelovanju poleg širšega občinstva posebej povabile šesterico znancev in prijateljev ter zbrale kar 197 najljubših kotičkov. Special Place in the City se je zgodil še v Mariboru in Celju. V teh dveh mestih so meščani umetnicam pošiljali pisma in razglednice, v Varšavi pa je navdih ponudila informacija, da je tu poslednje bivališče srca slavnega poljskega skladatelja Fryderyka Chopina, ki ga je Poljakom med drugo svetovno vojno pomagal ohraniti sovražni general. KOLEKTIVA (Bukovec in Zupanič) je objavila mednarodni natečaj za kratko zgodbo o skrivanju in reševanju Chopinovega srca in poleg zgodb razstavila tudi veliki simbolni objekt.

Prav pred kratkim se je projekt zgodil v Brisbanu, kjer so sodelovale s skupinskim umetniškim dogodkom Papergirl. Gre za množično kolesarsko akcijo med katero se umetniška dela poklanja naključnim mimoidočim. Zbrane zgodbe o skritih kotičkih so romale v roke naključnih meščanov in jih morda navdahnile k obisku še neodkritega mestnega prostora. Special Place in the City ne pripoveduje le o krajih, ampak tudi o meščanih in dejstvu, da priljubljena mestna lokacija največkrat ni plod urbanega načrtovanja, ampak kraj, ki ga posameznik izbere subjektivno.

Pregledna razstava dosedanjega opusa KOLEKTIVE kaže da njihovo delo skoraj vedno izstopa iz sveta umetnosti in išče možnosti za komunikacijo z občestvom. Projekti Vesne Bukovec, Lade Cerar in Metke Zupanič vstopajo v intimnost neznancev, ki za KOLEKTIVO spustijo pregrade in pokažejo svojo človeškost. Umetnice nadaljujejo umetniško prakso, ki je v slovenskem prostoru močna že od devetdesetih let in daje vtis, da je bil vsaj do sredine prvega desetletja njen domicil v galeriji P74, kjer so umetnice tudi samostojno razstavljale.  Takšno umetnost, ki jo, zanimivo, ustvarjajo predvsem avtorice, je Beti Žerovc leta 1998 opisala takole: »Vedno manj je vezana na predmet in se razvija časovno, v procese; projekti izredno pogosto potekajo zunaj galerije; naslovniki pa so vedno manj umetniški poznavalci, temveč širše občinstvo, ki se z umetnostjo pogosto ne srečuje kot s svojim primarnim interesom in znanjem. Umetniška produkcija je izredno fleksibilna, projekti so zastavljeni in zgrajeni v povezavi s specifično določenim okoljem ter sledijo hitrim družbenim spremembam.«[2] Umetnost v socialnem prostoru se nekoliko razlikuje od relacijske umetnosti, slednja poudarja predvsem komunikacijo, prva pa opozarja na povezave z neumetnostno publiko. In seveda so konteksti v katerih delujejo Rirkrit Tiravanija ali pa npr. Janja Žvegelj in nekaj let kasneje KOLEKTIVA, precej različni. Toda vsi presegajo meje sveta umetnosti in vsi z majhnimi koraki gradijo medčloveške odnose in nam hkrati kažejo nas same.

 

Petja Grafenauer

(Besedilo je nastalo ob samostojni razstavi V dialogu v Miheličevi galeriji, maja 2012.)


[1] Bourriaud, Nicolas, Relacijska estetika Postprodukcija, Maska, Ljubljana 2007, str. 90.

[2] Žerovc, Beti »Umetnost v socialnem prostoru (1), Malce capljajoči kritiki«, Delo, 4. 7. 1998: št. 152, str. 36.

Comments are closed at this time.